POGOVORI: ZAKAJ NAJU NE OBSOJAŠ?

Zgodba izpred davnih let.

(poglavje iz knjige)

Neko poletje pred davnimi davnimi časi, torej približno 15 let je od tega, sem v Zvezda Parku v Ljubljani obiskala evangelizacijo. Ena izmed ljubljanskih cerkva je tam postavila oder, zapela nekaj pesmi o Bogu in nekaj ljudi je povedalo svoja pričevanja, o tem, kako so se srečali z Jezusom. Ko je bilo konec programa, so se razkropili med tiste, ki so jih poslušali in ki so se hoteli pogovarjati o veri.

Ko sem tam stala in bolj ali ne gledala v zrak, sta mi pomahala dva fanta. Misleč, da se hočeta pogovarjati, sem se jima približala. Začela sta se intenzivno poljubljati in objemati, ter pogledovala k meni. Mi je šlo malce na smeh, ker se mi je zdelo, da sta kakor dva poredna otroka, ki hočeta pozornost.

A sem se zadržala in potrpežljivo počakala na razlago početja. Po nekaj minutah sta se spogledala in me vprašala: “Zakaj se ne zgražaš?” Pa sem odvrnila: “A bi se morala?” “Seveda, sta rekla, saj si kristjanka, midva pa sva brezbožnika.” “Aha,” sem si mislila, “torej mi piše na čelu, kaj sem.” Začela sta mi citirati skoraj celo poglavje iz Pisma Rimljanov, ki govori o obsodbi homoseksualnega življenja in me vprašala, če se jaz ne držim svetopisemskih naukov? “Torej naj bi bilo zgražanje svetopisemski nauk?” Do tistega dne še nisem srečala človeka, ki bi znal tiste zapletene odlomke na pamet, zato me je začela situacija še bolj zabavati. Očitno je bilo, da sta si fanta prizadevala najti Boga, a si tega nista upala na glas povedati.

“Torej tako: nisem se zgražala, ker je v Pismu Rimljanom, ki sta ga mi pravkar citirala, piše tudi to, da je vsak, kdor je suženj greha, svoboden glede pravičnosti. Bog ne pričakuje od ljudi pravičnosti, dokler so zasužnjeni v grehu. Greh pa je to, da smo kot ljudje zgrešili Boga. Nekdo tiči v ponosu, drugi v sovraštvu, nekdo je zapustil svojo ženo, ker je zbolela za rakom in odšel s svojo tajnico, človek lahko vzdržuje videz moralnega človeka, a se v njem tepeta ambicija in pohlep. Ne vidim razloga, da bi se zgražala nad vajinim početjem, ker bi me to samo odvrnilo od tega, kar ima Bog danes za vaju pripravljeno. Ljudje bi radi spremenili druge na zunaj, Bog pa spreminja ljudi tako, da jih ljubi. To, da bi rada poznala Boga, je trenutno edino, kar me zanima. Bog ne gleda na osebo, kdorkoli ga išče, ga bo našel. Kar se mene tiče, počnita, kar hočeta, Jezusa to ni odvrnilo, da bi umrl za vaju in mene tudi ne bosta odpodila stran.”

Na obrazu se jima je zarisal velik nasmeh. Sta me kar objela, posedla na klop in prosila, da jima povem vse.

“Mislila sva, da bova pogubljena”, sta izjavila, “bila sva na pogovoru pri enem župniku, in pri enem pastorju in oba sta nama povedala, da za naju ni pomoči. Sva obsojena in bova pogubljena. Ker sva homoseksualca.”

“O, kriza”, sem si mislila, “tole je pa šlo malce predaleč”.

“Nekdo ju je prevečkrat lopnil z Biblijo po glavi“, sem si rekla.

“Tudi vsi ti ljudje okrog vaju so pogubljeni, vidita, vsi ljudje so pod obsodbo, ker so vsi grešili. Tudi vsi umremo, a nihče neprestano ne krivi Adama zaradi tega. Ker na svetu ni človeka, ki je bi storil greha. Razen enega, Jezusa.”

“Božja pravičnost se daje po veri v Kristusa, in sicer vsem, ki verujejo. Ni namreč nobene razlike: saj so vsi grešili in so brez Božje slave, opravičeni pa so zastonj po njegovi milosti, prek odkupitve v Kristusu Jezusu” (Rim 3, 22-24).

Odprla sem Sveto Pismo (v tistih časih, sem ga imela vedno s seboj, sedaj pa ga imam na telefonu) in jima prebrala nekaj odlomkov. Z zanimanjem sta poslušala.

“Nihče nama še ni povedal, da naju Bog ljubi, ne glede na vse.” “Torej je še upanje za naju?” Od prejšnjih provokacij ni bilo niti duha ne sluha. V njiju sem zaznala izredno globino duha in eden od njiju je bil fizično ves prevzet od Božje prisotnosti.” “Kaj je to okrog mene?”, je vprašal, “videti je kot oblak.” Povedala sem mu, da Bog potrjuje svojo besedo z manifestacijo svoje prisotnosti. “To je noro, česar takega, še nikoli nisem občutil!” Povedal je, da je bil celo življenje zelo občutljiv in da je vedno mislil, da je to njegova slabost. Že kot otroka so ga zasmehovali, da je cmerav kot punčka. Ker se ni vklopil v fantovske kroge, se mu je zdelo, da obstaja le ena alternativa. Njegov fant se mu je nasmehnil.

“Torej, zakaj sem po tvojem homoseksualec?"

“Homoseksualnemu nagnjenju, kot ga jaz razumem, si se lahko prepustil iz različnih razlogov. Eden je ta, ki sta mi ga vidva že prej citirala, da se človek ne upre preizkušnji ali prepusti lastnemu razmišljanju glede na to, kaj veruje…”

“Božjo resnico so zamenjali z lažjo. Častili in oboževali so stvarstvo namesto Stvarnika, ki je slavljen na veke, amen. Zaradi tega jih je Bog prepustil sramotnim strastem. Njihove ženske so namreč zamenjale naravno občevanje s protinaravnim, podobno so tudi moški opustili naravno občevanje z žensko in se v svojem poželenju vneli drug do drugega. Moški so počenjali nespodobnosti z moškimi in tako sami na sebi prejemali povračilo, ustrezno svoji zablodi. In ker se jim ni zdelo vredno, da bi živeli skladno s svojim spoznanjem Boga, jih je Bog prepustil njihovemu umu, ki ni prestal preizkušnje, tako da počenjajo, kar se ne spodobi” (Rim 1,25-28).

“A ta odlomek ni pojasnilo, zakaj nekdo sploh občuti istospolno privlačnost. Zakaj jo lahko občuti že kot otrok,” je odvrnil. “Res je, pojasni le, zakaj se ji človek lahko preda. ”Se mi je zdelo vedno zelo problematično, da bi istospolno usmerjenost razumeli samo v moralnem kontekstu do okolice,” sem povedala, “dojemanje sebe je veliko širši pojem". Ker smo ustvarjeni po Božji podobi. ”Človek je ustvarjen kot duh, ki ima dušo in živi v telesu. Ker ne poznamo Boga, ne poznamo niti sebe, in velikokrat ne razločujemo dogajanj v sebi in okoli nas in tako prihajamo do napačnih zaključkov in na napačne poti.”

Razvoj spolne naravnanosti lahko razumemo le v kontekstu troedinega ustroja človeka.

Da znanost ni sposobna razbrati razvoja spolne identitete in je več kot očitno v teh časih. Zapis, ki ga berete, je namreč 15 let star in odseva duha tistega časa. Če bi se danes srečali, bi bil ta zapis zelo drugačen. Sprašujem se celo, če bi lahko do njega sploh prišlo. Pravica do užaljenosti je namreč postala ustavna pravica , ki je spodrinila pravico izvedeti resnico in se izrekati za resnico. Javna klima namreč odreka legitimnost ne samo mojim odgovorom, ampak tudi njunim vprašanjem. Sprašujem se, kaj je slabše.

Pogovor je zavil bolj v osebne vode in dogodke iz otroštva. Poseg v intimo otrok, ki ima lahko duhovne posledice. Stvari, o katerih je težko govoriti, še težje pozabiti. Ker je človek duhovno bitje, lahko že v otroških letih preko različnih travm in zlorab pride pod vpliv demonov, ki napolnijo njegov razum z vsakovrstnimi obscenostmi, perverzijami in čudnimi nagnjenji. Tak človek bi moral skozi proces notranjega ozdravljenja in osvobajanja od demonskih vplivov. A žal se o tem zelo malo ve in še manj govori. Žal je tudi to eden izmed možnih razlogov za zmedo glede zaznavanja lastnega spola in spolne inklinacije.

Za enega izmed razlogov pa vem izključno iz izkušenj. Nekajkrat so se mi v pogovorih zaupali ljudje, ki so v sebi zaznavali istospolno nagnjenje, morda so pretirano negativno reagirali v stiku z ljudmi istospolne orientacije, in so v sebi zaznali, da imajo nek nedefiniran prostor ali pa so bili zmedeni glede svoje spolne identitete. Šlo je za osebe, ki so že predale življenje Jezusu in so v sebi zaznale impulze starega človeka, ki jih same niso zmogle predelati ali predati Bogu. Vsakič, ko sem molila za kogarkoli s podobnimi težavami, sem videla isto vizijo. Ni šlo za duševno težavo, ampak duhovno. V duhu vsakega človeka sta dva pola, kakor plus in minus, ki uravnavata zaznavo lastne spolne identitete in privlačnost nasprotnega “s-pola”, podobno kot pri električni napetosti. Kadar sta ta dva pola premaknjena in nista uravnana, človek to občuti kot spremembo v privlačnosti ali spolni identiteti. Zato mislim, da psihologija nima odgovorov za težave s spolno orientacijo. Saj ne gre za duševnost človeka. Ko Bog ozdravi človekovega duha, bodo temu sledile tudi njegove misli in čustva, ki so del duše.

“Kako leto nazaj sem v časopisu prebrala članek nekega duhovnika, ki je svetoval, da naj ljudje s homoseksualnimi nagnjenji celo življenje živijo v abstinenci, ker se takih nagnjenj rešiti ne da, sem bila zelo jezna. “Da, sta rekla, “to sta nama povedala tako župnik kot pastor”.

“To je nekako tako, kot če bi nekomu, ki je recimo zasvojen z alkoholom, rekli, da je dovolj za krščansko življenje, če svojih hotenj ne udejanji, da pa se nikoli ne bo rešil svojih poželenj, in da ga bodo vedno razžirala. To bi bilo bolj Sizifovo abstiniranje. Zelo malo ljudi ima dovolj močno voljo, da lahko živi v neprekinjeni prostovoljni abstinenci.

Jezus je zlomil moč greha in posledic greha na križu, in nudi odpuščanje in celovitost vsakemu, ki bi sprejel vero Vanj. Krščanstvo ni abstinenca, je novo rojstvo. Človeku je dana nova narava, ki ne pozna oddvojenosti od Boga."

Jezus je rekel, da je greh najprej storjen v srcu, in šele nato udejanjen.

“Slišali ste, da je bilo rečeno: Ne prešuštvuj! Jaz pa vam pravim: Kdor koli gleda žensko, da jo poželi, je v srcu že prešuštvoval z njo” (Mt 5,27-28).

Dokler je človek suženj grehu v srcu, se mu ni zmožen upreti. Šele ko ga Sin osvobodi, ima moč, da se grehu upre. Zato ne morem zahtevati od ljudi, ki niso nikdar slišali evangelija o Jezusu, da živijo kakor svobodni.

"Nočem, da ljudje skrivajo svoj greh v svojem srcu, ker ne verujejo, da jih je Jezus osvobodil, navzven pa se delajo pobožne in moralne, saj bo Bog ob svojem času razodel vse skrivnosti in misli vsakega srca. A kako naj verujejo, če je le malo tistih, ki bi oznanili celoten evangelij, in ne le trosili drobtinic modrovanj o Bogu?

Religija zahteva zgolj navidezno moralo. Da človek postane pobeljen grob, mrlič v primežu moralnih zahtev, ki ga navznoter razjeda črv lastnega sramu pred nesposobnostjo samoodrešitve. Jezus pa si želi naša srca, in mu ni preveč mar za našo reputacijo. Zato so mu sledile prostitutke in cestninarji in zato so ga sovražili verski voditelji. Njegova beseda je imela moč odpuščati grehe in vračati lepoto in nedolžnost v srca tistih, ki so zgubili vso čast.”

Natrosila sem jima še za celo uro svojega negodovanja nad slepo religijo. Sicer nisem prepričana, ali jima je kaj koristilo, a včasih tudi jaz potrebujem poslušalce. Ona dva sta mi zaupala svoj problem, jaz pa njima svojega. Poslovili smo se, ko se je že mračilo.

Čez natanko šest mesecev sem se v majhnem mestecu na drugem koncu Slovenije spet naletela na enega izmed njiju. Predstavil mi je svojo punco in povedal, da po tistem pogovoru nekaj zgodilo v njem in da enostavno ni več mogel uživati v svojem življenjskem stilu. Da išče Boga. Preselil se je nekam, kjer ga nihče ni poznal in našel novo službo. Rekel je, da poskuša na novo, a bilo je videti, da ga preteklost zelo preganja. Ko me je zagledal, se je skoraj zjokal, breme njegovega prejšnjega življenja je zopet priplavalo na površje. Žal mi je bilo, da nisva imela priložnosti za še en pogovor. Upam le, da je našel svoj mir, ki mu pripada v Jezusu in ljudi, ki bi razumeli njegovo de-tranzicijo in identiteto, ki jo je pravzaprav prvič našel, saj ga je nelagodnost glede spolne identitete spremljala od otroštva.

_______________________________

Zaključek novejšega datuma

V neki absurdni zgodbi, ki se je pojavila na imaginarnem literarnem natečaju Gnilih paradižnikov, je ladja brezciljno plula po oceanu. Kapetan je posadko prepričal, da so vstopili v območje nove družbene ere, v kateri obale ne obstajajo več. Smer plovbe bodo prepustili naključju, ker se je izkazalo, da naključja prinesejo večji razvoj in red kot nadzorovanje smeri. Kapetan bi postal neskončno jezen na vsakogar, ki bi samo omenil, da morda obale še vedno obstajajo, čeprav jih že več kot mesec dni niso videli. Tistega pa, ki bi samo pisnil, da je na ladji kompas, ki jih lahko spravi nazaj v obdobje pred novo ero, bi čakala smrtna kazen. Kapetan bi s težkim srcem nepridiprava takoj ukazal vreči v morje, saj lahko izjemno škoduje psihi posadke in mednje zaseje strah, da so izgubljeni. Ko bi čez nekaj mesecev vsa posadka pomrla, bi si kapetan oddahnil, ker so umrli v prepričanju, da je vse v redu.

Priča smo nastanku nove družbene norme, ki vsako deviacijo razglaša za popolnoma normalno in brezpogojno sprejemljivo. Vsakega, ki temu oporeka, pa netolerantno obtoži netolerance, trenutno “največjega zločina”.

“Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril” (1 Mz 1,24) .

Kompas, ki regulira človekovo notranjost in odnose, je lahko le pisana Božja beseda, in ni stvar osebne interpretacije.